naslovnica

Kocbek, Pahor, Jančar in Udba

Igor Omerza portret

Igor Omerza

Igor Omerza, rojen v Ljubljani, magister ekonomskih znanosti, je bil član vodstva oporečniškega Odbora za varstvo človekovih pravic in aktiven politik po propadu socializma v Sloveniji. Takoj po osamosvojitvi je bil generalni direktor SDK, nato poslanec v parlamentu in ljubljanski podžupan.
Zadnja leta se posveča predvsem pisanju knjig. Do sedaj je objavil 18 knjig, nekatere je možno brati tudi v nemškem, hrvaškem in angleškem jeziku. Večinoma piše o naši tajni komunistični politični policiji.

Pisatelj vam razkriva

V Prologu, ki nosi naslov Udba za začetnike pisatelj razkrije na “anatomski”  način, temelječ na desettisočih straneh pregledanega arhiva, zgodovino slovenske tajne politične policije (ponarodelo Udba), njena sredstva in metode. Poda tudi nekaj zanimivih primerov udbovskega zalezovanja, šikaniranja in državega kriminala. To je dosedaj najbolj izdelan splošni pogled na Udbo v slovenski publicistiki in literaturi.

V prvem poglavju: Edvard Kocbek – obdelava Bohinjski izvemo, kako ga je Udba zalezovala od leta 1944 (takrat še kot OZNA) in vse do njegove smrti in celo preko nje. Pisatelj podrobno opiše tudi udbino spremljanje njegovega umiranja.

V naslednjem poglavju Boris Pahor – obdelava Jambor nam pisatelj razgrne neverjetno udbovsko spremljanje Borisa Pahorja, ne samo ko je prihajal v matično domovino, ampak, kako so ga zalezovali in prisluškovali v Trstu, kjer so se tajno sprehajali, kot da bi bili v Ljubljani.

V zadnjem poglavju Drago Jančar – obdelava Skupaj izvemo, kdaj so začeli tajni policaji spremljati novinarja in pisatelja Draga Jančarja in kako so ga spravili v zapor. Pisatelj osvetli tudi udbovsko zalezovanje Jančarja, v času ko je sodeloval pri rojevanju Nove revije in pozneje v njenem delovanju.

V Epilogu pisatelj pred bralca razgrne slovenski kulturni genocid (množično uničevanje udbovske in druge režimske dokumentacije): kdo je to naročil, kdaj in kako se je uničevalo.

odprta knjiga

Izseki iz knjige

Prolog: Udba za začetnike

Najbolj zalezovan posameznik v udbovski zgodovini Slovenije je bil Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj in eden izmed voditeljev medvojnega upora proti nacifašizmu, najbolj nadzorovana institucija pa slovenska katoliška cerkev oz. njeni pripadniki. Tudi Kocbekovi prijatelji, sodelavci, sorodniki in znanci (tudi iz tujine) so bili pod raznoraznimi režimi t. i. tajnih operativnih metod in sredstev. Več oz. kar veliko več o tem bom opisal v prvem poglavju te knjige.

Kakorkoli že, leta 1987 je v dvomilijonski Sloveniji Udba strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 oseb in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk in 94.048 delnih preverk. Skupaj so torej – v enem letu – obdelovali in obdelali slabih 120.000 oseb!!! To raboto je opravljalo okoli 700 udbovcev in okoli 3500 špicljev! Niso bili daleč za Stasijem, še posebej ker je to številčni prikaz delovanja samo ene uprave iz zelo razvejanega notranjega ministrstva. Namreč, tudi javna policija je bila po potrebi podaljšek tajne in poleg Udbe smo imeli v jugoslovanski vojski še eno po vsej Jugoslaviji razpredeno vojaško tajno politično policijo (ponarodelo imenovano KOS), ki je močno silila tudi na civilno območje!

Dalje, v poročilu o uresničitvi programskih nalog slovenske Udbe za leto 1987 je navedeno, da so tajni politični policaji izdelali 1262 obvestil političnemu vodstvu, namenjenih političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti. Torej več kot tri na dan!!! Če odštejemo še vikende in praznike, takrat večinoma teh stvari niso pošiljali, pridemo na fantastično količino dnevne delovne komunikacije med komunističnim političnim vodstvom in njegovo tajno udarno pestjo! Ob tem moramo seveda vedeti, da je šlo tudi za pogosto telefonsko in neposredno govorno komunikacijo med vodstvom Udbe oz. notranjim ministrom in voditelji slovenske komunistične stranke. Seveda nas ta prepletenost ne sme začuditi, saj je šlo za politično policijo, torej za službo izključno v lasti vodstva edine dovoljene politične stranke!

Prvo poglavje: Edvard Kocbek – obdelava Bohinjski

Drugače pa je samo za obdobje 1944–1965 tajno produciranega materiala o Kocbeku za 7500 strani (t. i. tajna operativna obdelava je bila kodno poimenovana “Bohinjski”, številka njegovega osebnega dosjeja pri Udbi je bila 584). Za naprej ne vem natančno, saj je večina udbovske dokumentacije uničena, a upravičeno bi bilo sklepati, ker se je zalezovanje Kocbeka v naslednjih letih še potenciralo, da je bilo o njem sproducirano okoli 20.000 strani! Ker so ga spremljali že leta 1944, to pomeni, da so njegovi partizanski tovariši Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček itd. naročili njegovo zalezovanje že med vojno, takrat preko OZNE, predhodnice Udbe!

Takoj po izidu tržaškega Kocbekovega pričevanja so začeli tajno zasedati politični, udbovski in pravosodni organi. Politični organi so potem javno objavljali napade na Kocbeka, Udba pa je seveda tajno poročala političnim šefom, kaj zasebno razmišljata Kocbek in njegov krog in kako se odziva na politični in kmalu za njim sledeči medijski pogrom, v katerem je, tako kot ob sramotenju Kocbeka ob njegovi 70-letnici, največjo vlogo odigral osrednji časopis Delo in zopet (!?) njegov zunanji pisec Jože Javoršek! Tožilci pa so se ubadali s vprašanjem, kako pravno preganjati trojico Kocbek-Pahor-Rebula oz. so čakali na politična navodila, če pregon sploh začeti! No, v kampanjo proti Kocbeku so se vključili tudi jugoslovanski časopisi, npr. beograjska Borba, sarajevsko Oslobođenje in zagrebški Vjesnik. Po strupenosti so prednjačila Tanjugova sporočila (jugoslovanska novinarska agencija s sedežem v Beogradu), ki jih je pripravljal novinar njihove ljubljanske podružnice Ivo Vajgl, kasnejši zunanji minister samstojne Slovenije in evropski poslanec!

Večer Kocbekove poezije so potem še dvakrat preložili in se je potem končno odigral v Beogradu 29. maja 1980, a se ga Kocbek ni udeležil, ker je dan poprej, torej 28. maja, kot poroča v začetku junija Udba, “zvečer med pogovorom s sinom Matjažem nenadoma začel halucinirati. Ob vidnih znakih strahu je govoril o ‘možičkih’, ki da ga preganjajo, ter klical na pomoč. Potem je skušal skočiti skozi okno stanovanja, kar mu je preprečil sin Matjaž, ga umiril ter takoj pokical dr. Leva Milčinskega. Ta je po pregledu in ob poznavanju Kocbekove bolezni odredil takojšen prevoz v Klinično bolnišnico za psihiatrijo v Polju, kjer bo Kocbek ostal na daljšem zdravljenju.”

Drugo poglavje: Boris Pahor – obdelava Jambor

Skoraj dvajset let po tem, ko je propadel slovenski socialistični režim in hkrati z njim tudi njegova ljubljena Udba, ki ga je desetletja držala nad vodo, in ko je bilo Borisu Pahorju, svetovno znanemu slovenskemu pisatelju iz Trsta skorajda sto let, je o naših udbovcih alias tajnih političnih policajih v knjigi Moje suhote literarno lepo in modro zapisal: “In se jih je človek smel bati, saj so ti znali skaziti življenje.”

V letu 1976 so tako udbovci trikrat (!!?) tajno preiskali njegovo stanovanje v Trstu, enkrat njegovo “pisateljsko” sobo v Dutovljah (v Sloveniji) in enkrat delovno sobo, ki jo je imel v Trstu pri svoji sestri Evelini. Poleg tega iz dokumenta Seznam aktivnih tehničnih sredstev (stanje na dan 6. maj 1977) izvemo, da so udbovci “književniku” iz Trsta in “buržoaznemu nacionalistu” Borisu Pahorju ozvočili njegov telefon in izvajali kontrolo njegove pošte.

Če obstaja svet, kjer se posmrtno nagrajujejo zvestoba poštenim človeškim idealom, zavzemanje za pravico ljudi, da si “prosto vol’jo vero in postave”, postavljanje resnice, svobode, domovine in ljubezni na najvišji piedestal, potem je Boris Pahor že v takem kraju. Že za življenja, kar se sicer meni ne zdi prav, mu je bil postavljen kip v ljubljanskem Tivoliju ob njemu tako ljubem Ediju Kocbeku. Slej ko prej bo stal tak pomnik tudi v njegovem domačem Trstu, a ne zato, kot je davnega julija 1975 zlobno in napačno napovedal pisatelj in udbovski ovaduh Jože Javoršek, ker “bo treba v Trstu postaviti spomenik slovenski provincialni neumnosti” in na spomenik zapisati “samo dve besedi: Boris Pahor”, ampak zato, ker si to on kot človek in velika osebnost svetovnega formata tudi zasluži.

Tretje poglavje: Drago Jančar – obdelava Skupaj

To vse je bilo “udbovsko” napisano leta 1977, toda pod udbovsko lupo je danes evropsko znani slovenski pisatelj Drago Jančar najprej prišel konec maja 1974, vsaj glede na ohranjeno dokumentacijo naše tajne politične policije. Glede na njegovo, prvič, že študentsko kritično dejavnost (dveletno urejevanje za režim sporne študentske Katedre), in drugič, kar bo vidno iz nadaljevanja tega poglavja, namreč, da so ga skušali udbovci že pred letom 1974 neuspešno vrbovati za konfidenta, je gotovo že prej bil na Udbinem radarju, a o tem nisem našel ohranjenih pisnih dokazov!

Kakorkoli že, v letu, ko je izdal svoj prvi roman z naslovom 35° (Petintrideset stopinj) in služboval kot novinar (od 20. avgusta 1971) v mariborskem dnevniku Večer oz. njegovemu tedniku ‘7 dni’, je maja 1974 tajna politična policija začela štafetno poročati komunističnemu vodstvu Slovenije o Dragu Jančarju. Zanimivo, da je bil prejemnik tega prvega poročila tudi mladi Milan Kučan, leta 1986 bo postal šef slovenskih komunistov in v nadaljevanju naše zgodovine tudi trikratni predsednik samostojne in demokratične slovenske države.

No, novembra 1974 je Udba skončala obsežen in seveda tajen “Programu dela” za obdobje november 1974–december 1975. Tu najdemo tudi tajno obdelavo z imenom “Skupaj (Dragomir Jančar, France Forstnerič, Marjan Kramberger in Tone Partljič, Andrej Brvar – uvedena julija 1974).” … Operativne pozicije v obdelavi so “sodelavci ‘Luka’ [pravo ime Dragan Flisar], ‘Jarbol’ [pravo ime Boris Žerjal], ‘Krpan’ [pravo ime Branko Gombač] ter operativna tehnična sredstva: kontrola inozemske pošte, telefonsko in prostorsko prisluškovanje.” K temu je pridodano, da je nosilec obdelave “Izpostava državne varnosti Maribor [pozneje preimenovana v Center SDV Maribor].” Ob tem moram še dodati, da je bila številka Jančarjevega osebnega dosjeja pri slovenski tajni policiji 14062.

Epilog

Naj bo tako ali drugače, ocenjuje se, da je uničenega večina slovenskega udbovskega gradiva. Za ta genocid nad dokumentacijo tajne politične policije v Sloveniji (in kot sem pravkar pokazal, tudi političnega gradiva javne policije), ki je seveda tudi kaznivo dejanje, šef slovenske Udbe Ivan Eržen in njegov predstojnik, slovenski notranji minister Tomaž Ertl, nista nikoli odgovarjala!

Tretji predsednik demokratične slovenske države Danilo Türk, v socializmu je bil neformalni informator Udbe, v stiku je bil z visokim udbovcem Markom Zoretom, je upokojenega ministra Ertla leta 2009 celo nagradil zaradi “strokovnega in odgovornega” desetletnega dela na položaju slovenskega ministra za notranje zadeve, čeprav bi morali Tomaža Ertla najmanj preiskovati in mu potem, če bi zbrali dovolj dokazov (v državnem arhivu jih je več kot dovolj!!!), tudi soditi.

Kakorkoli že, natančno raziskovanje in pisanje o slovenski tajni politični policiji je na temelju teh dejstev mogoče, kar dokazuje tudi ta knjiga, s tremi podrobno opisanimi konkretnimi primeri, in skorajda 20 mojih obširnih del o slovenski tajni politični policiji in o propadlem socialističnem slovenskem režimu nasploh. Seveda pa bodo za vedno ostale številne praznine in tudi nekateri nepopolni pisni prikazi. Koliko pa je meni samemu uspelo izkoristiti sicer omejene možnosti natančnega in predvsem kvalitetnega prikaza krvotoka slovenske Udbe, pa seveda lahko presodijo samo bralci te in ostalih mojih “udbovskih” knjig.

izvodi knjig naloženi ena na drugo

Vsebina

Prvi del: Od vojnih do svinčenih let

  • Prolog: Udba za začetnike
  • Prvo poglavje: 
Edvard Kocbek – obdelava Bohinjski
  • Drugo poglavje:
 Boris Pahor – obdelava Jambor
  • Tretje poglavje:
 Drago Jančar – obdelava Skupaj
  • Epilog
  • Viri fotografij in faksimilov dokumentov

Pomembnejše osebe iz imenskega kazala

Avbelj, Viktor
Bavčar, Igor
Biber, Dušan
Blažič, Viktor – Viki
Böll, Heinrich
Bor, Matej
Borštner, Ivan
Božič, Peter – Voščenka
Bračko, Branko
Brecelj, Miha
Broz, Josip – Tito
Broz, Jovanka
Bučar, France
Capuder, Andrej
Conradi, Egon
Dedijer, Vladimir
Detela, Lev
Dolanc, Stane
Durjava, Tončka
Ertl, Tomaž
Eržen, Ivan
Ferš, Drago
Flisar, Dragan
Forstnerič, France
Hanžek, Matjaž

Gorjup, Mitja
Gorše, France
Gradišnik, Janez
Grafenauer, Niko
Hanžek, Matjaž
Hribar, Spomenka
Hribar, Tine
Hudales, Bojana
Inkret, Andrej
Jančar, Drago
Janša, Janez
Javoršek, Jože
Jerovšek, Janez
Jeza, Franc
Jovanović, Dušan
Jurčec, Ruda
Kardelj, Edvard
Kavčič, Stane
Kermauner, Taras
Kidrič, Boris
Kidrič, Zdenka
Kmecl, Matjaž
Kocbek, Edvard
Kraigher, Boris

Kraigher, Sergej
Krivic, Matevž
Kučan, Milan
Lesjak, Miran
Maček, Ivan – Matija
Makarovič, Svetlana
Marinc, Andrej
Mastnak, Tomaž
Miklavčič, Franc
Novak, Boris A.
Pahor, Boris
Partljič, Tone
Pavček, Tone
Pirjevec, Dušan
Pirjevec, Jože
Popit, Franc
Prebil, Peter
Puhar, Alenka
Rebula, Alojz
Ribičič, Mitja
Rode, Franc
Rot, Andrej
Roter, Zdenko
Rupel, Dimitrij

Rus, Veljko
Sirc, Ljubo
Stojko, Tone
Stres, Anton – Tone
Šalamun, Tomaž
Šentjurc, Lidija
Šetinc, Franc
Tasič, David
Taufer, Veno
Tomc, Gregor
Türk, Danilo
Vajgl, Ivo
Vidmar, Josip
Vipotnik, Janez
Zagoričnik, Ifigenija
Zajc, Dane
Zavrl, Franci
Zemljarič, Janez
Zore, Boris
Zore, Marko
Zorn, Aleksander
Zupan, Vitomil
Žebot, Ciril

IZID IN PREDSTAVITEV



Kocbek, Pahor, Jančar in Udba

Vljudno vas vabimo na premierno predstavitev knjige, ki bo v Ljubljani v četrtek, 3. novembra 2022, ob 18. uri v Muzeju VSO, Cankarjeva cesta 11.

Naročilnica

Cena knjige v prednaročilu 25,00 EUR + poštnina

Knjigo prejmete po povzetju preko Pošta Slovenije.

Za telefonsko naročilo ali dodatne informacije o vašem naročilu pokličite:

040 538 588

Pogoji uporabe

Dragi bralci/bralke,

zahvaljujemo se vam za naročilo na novičke, za knjižna naročila, sporočila, karkoli. Ker od nas ne zahteva samo zakon, da vam povemo kaj bomo z vašimi podatki, ampak nam to nalaga tudi morala. Obstajamo, ker nas podpirate, ker nam zaupate. Za nas ste neprecenljivi. Vaše podatke bomo uporabili za namene obveščanja, komunikacije ali izvedbe naročila in ostali bodo izključno znotraj podjetja.

Kadar koli lahko zahtevate, da vaše podatke popravimo, dopolnemo ali izbrišemo.

In kot pravi Gogolj: “Književnik ima samo enega učitelja: to so bralci sami.”

Hvala, da ste.

Če bi radi še naprej brali drobni tisk, vas toplo vabimo na spletno stran, kjer so zapisani ostali splošni pogoji.