Brezplačna dostava po Sloveniji
Stanovnik se je obnašal kot človek, ki si ne želi rojstva slovenske nacije.
O avtorju
Knjiga ima skoraj 200 strani. Poleg tega je v njej skorajda 50 strani faksimilov arhivskih dokumentov (nekateri so prvič objavljeni!) in fotografij (nekatere so prvič objavljene!). V knjigi nastopa več kot 200 posameznikov in posameznic.
Ali povedano drugače – Stanovnik se je obnašal kot človek, ki si ne želi rojstva slovenske nacije alias “državnega” naroda z mednarodno suvereniteto! Daleč je to od željenega in pravega narodnega očetovstva! Bolj bi mu gotovo pristajal naziv “očima naroda”!!!
“Nekoliko mesecev po tem sestanku mi je tovariš Kidrič v razgovoru povedal, da sem postal kandidat Partije in aprila 1944 sem postal njen član.”
Kocbek zapiše o tajnih prestopih krščanskih socialistov, torej tudi Stanovnika, v komunistično partijo: “V zvezi s tem druga, bedna ugotovitev, da je med intelektualci razvito partijsko nikodemstvo (skrivaštvo, op. I. O.) odnosno pojav, da vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. To je nekaj zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega, v jedru farizejskega. Izgleda, da je nekaj takih skrivačev celo med krščanskimi socialisti … Tiho masovno izdajstvo.”
Ko je bil v New Yorku, je imel Janez Stanovnik junija 1953, v čudovitem jugoslovanskem konzulatu na Peti aveniji, dvourni razgovor s tremi Američani … Med drugim je Stanovnik dejal: “Toda včasih je treba narediti kaj drastičnega. Preveč je bilo kmetov in premalo zemlje. Ob koncu zadnje vojne je Sovjetska Rusija morala pobiti dva ali tri milijone kmetov, da so izenačili lastništvo kmetij in primerno razdelili bogastvo. Vlada mora imeti nek cilj in uporabiti katerokoli sredstvo, da ga doseže.” Uf, če sem prav razumel, je tu Janez Stanovnik opravičeval Sovjetsko Rusijo, da je za namene izenačitve lastništva in primerne razdelitve bogastva pobila milijone kmetov!!? Že ta izjava je dovolj, da ta človek ne bi nikoli smel dobiti nikakršne počastitve v demokratični družbi!
Kot član Predsedstva SRS je v pogovoru z ameriškim konzulom glede Nove revije št. 57 dejal: “Ne bom zanikal, da taki ekstremistični pogledi lahko nalete na podporo in odobravanje neinformiranih in šovinističnih krogov … Slovensko vodstvo je odločno usmerjeno na kurs obrambe in ohranitve Jugoslavije za vsako ceno, ker se zaveda, da izven Jugoslavije za slovenski narod ni zgodovinske rešitve.”
Aprila 1989 je za titograjsko Pobjedo dejal, da je “Jugoslavija naša skupna domovina … na tem stojimo in pademo … Nekateri se s tem želijo igrati in izsiljevati. Za njih je to politikantska igra”, Stanovnik tu misli na slovensko opozicijo, in nadaljuje: “jaz se s tem ne morem igrati. Zame je to vprašanje življenja in smrti. To je nekaj, o čemer ni diskusije … Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.”
Prav tako aprila 1989 je bil Stanovnik v Sarajevu. Tam je nastopil v prepolni dvorani Doma mladih, navajam: “Jugoslavija je naša skupna domovina in na tej opredelitvi stojimo ali pademo. Jaz sem že dejal, da bi vsak poskus odcepitve bil samomor za slovenski narod. Jaz ne vem, kaj skriva knjiga zgodovine, toda na tem stališču stoji celo vodstvo.”
Konec februarja 1990 se je stanovnik v Beogradu sestal z Lawrenceom Eagleburgerjem, namestnikom državnega sekretarja za zunanje zadeve ZDA. Prisoten je bil tudi ameriški veleposlanik Warren Zimmermann. Tu je “poudaril, da bi odcepitev imela brez dvoma vrsto neželjenih posledic. Za sedanje politično vodstvo Slovenije odcepitev ne predstavja realno alternativo.”
Ob tem je pa tudi primerno poudariti, da bi Janeza Stanovnika, če uporabimo Dantejevo terminologijo, lahko karakterno postavili v deveti, najgloblji krog njegovega pekla, ki ga je, kot že povedano, Dante poimenoval Kocit. In tu bi imeli težavo, ker so štirje ločeni “oddelki”, namreč, ali slovenskega mitološkega očeta naroda postaviti v drugi pas Antenora, kjer se nahajajo izdajalci stranke, ali tretji pas Ptolomeja, kjer se nahajajo izdajalci prijateljev, ali celo najgloblje v četrti pas, v Judovina, kjer zmrzujejo izdajalci svojih dobrotnikov!
Nespametno je, da slovenska država in njeno glavno mesto častita človeka, ki je naredil uradniško, mednarodno funkcionarsko in politično kariero v nedemokratičnem režimu. Še huje, ki si je kariero zagotovil tako, da je igral tajnega komunističnega ovaduha znotraj krščanskih socialistov tako med vojno kot tudi še nekaj časa po njej, in kar je vodilni krščanski socialist Edvard Kocbek, kot že omenjeno, označil kot nekaj “zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega” in kot “tiho izdajstvo”.
S temi in takšnimi počastitvami se sicer zadostijo partikularni politični interesi po zamegljevanju novejše zgodovine in olepšavanju propadlega socialističnega režima in njegovih nosilcev, a tako ravnanje močno škoduje utrjevanju slovenske državnosti. Namesto da bi se slavilo ljudi, ki so prvoborci slovenske demokratizacije in osamosvojitve (npr. Franc Jeza, Janez Toplišek, Ciril Žebot itd.), se časti v primeru Janeza Stanovnika pripadnika propadle slovenske komunistične elite! In celo takega, ki je slovensko osamosvojitev, ne samo enkrat, kot sem dokumentiral v knjigi, primerjal s samomorom!
Kakorkoli že, ime “oče naroda” za košato-brkato-dobrodušnega Janeza se je v naslednjih letih in desetletjih lepo prijelo in ne verjamem, da bo, moje nestrinjanje z njim in še nekaterih drugih posameznikov in tudi ne ta knjiga, ki jo sedaj končujem, lahko to spremenila. Toda poskusiti ni greh in na bralcih te knjige je sedaj naloga, da presodijo, koliko je to Stanovnikovo “narodno-očetovsko” ime upravičeno ali neupravičeno in koliko so primerna oz. neprimerna državno-mestna čaščenja Stanovnikovega dela in življenja. Argumentirana kritika mojega negativnega stališča do “narodno-očetovskega” imena in čaščenja Janez Stanovnika mi bo dobrodošla, na predsodke javnega mnenja pa se ne mislim in ne morem ozirati.
Resnica je celota in zato pisatelj razkriva neznana dejstva in sistematizira že znana dejstva v celoto, ki sedaj končno pokaže resnični obraz Janeza Stanovnika in ne njegovo zlagano podobo, ki se je razširjala tako v propadli Jugoslaviji kot pozneje (vse do danes) v demokratični Sloveniji.
Pisatelj uporablja kronološko-vsebinski pristop, pri tem pa skuša izrisati tudi psihološki profil oz. Stanovnikov odnos do svojih prijateljev alias zaščitnikov alias dobrotnikov (katoličana Kocbeka in komunistov Kidriča, Kardelja, Popita in Kučana). Poseben in obsežen del pisatelj namenja tudi njegovemu prehodu iz vernega v nevernega človeka, saj mu je šele ta transformacija omogočila izjemno kariero v socialističnem režimu.
Pisatelj ob tem v Prologu in Epilogu podaja tudi vrednostno sodbo, ki ni nič kaj prizanesljiva do Janeza alias Jana Stanovnika. Toda takšna se pač razkriva na temelju številnih arhivskih, medijskih in literarnih virov.
O avtorju
