Brezplačna dostava za vsa naročila

Jovanka in Udba

Blaznost na Titovem rdečem dvoru

Razprodano
Na razpolago samo v knjigarnah in knjižnicah

Deli:

Igor Omerza

O avtorju

Pisatelj vam razkriva

V celotni knjigi o Jovanki in Udbi pisatelj črpa vsebine, prvič, iz že objavljenih slovenskih in srbo-hrvaških knjig in člankov o Titu in Jovanki, drugič, sedaj premierno (!) objavljene dokumentacije iz slovenskega udbovskega arhiva in tretjič, sedaj premierno (!) objavljene dokumentacije iz beograjskega Arhiva Jugoslavije.

V Prologu, ki nosi naslov Jovanka za začetnike pisatelj opisuje na jedrnat način življensko pot Srbkinje Jovanke Broz (rojene Budisavljević). Fascinatno je, kako je prelepa Jovanka iz “pastirice” v hrvški Liki ter preko borbene partizanke postala ljubica in soproga jugoslovanskega komunističnega voditelja Josipa Broza – Tita. Že v Prologu izvemo okvirno zakaj in kdaj sta se razšla in razloge udbovske kontrole nad njo.

V prvem poglavju: Neukročena trmoglavka (splošni oris) pisatelj razkriva partnersko razmerje, kot se je ustvarilo med Titom in njegovo veliko mlajšo soprogo Jovanka. Pravi, da raznolika politična zgodovina človeštva tako tragikomičnega odnosa ne pozna. Sčasoma se je namreč, očitno pod vplivom opojne oblasti, iz šarmante in postavne ljubice in kasneje soproge, ki je bila Titu v veliko oporo, izlegel “obilen” človeški monstrum, ekstremno nagnjen na luksuz, ki ga drugače odločnemu in premetenemu in prav tako “luksuznemu” despotu, nikakor ni uspelo ukrotiti.

V naslednjem poglavju Neukročena trmoglavka (do Titove smrti) prevsem izvemo, kaj so o njej razpravljali najvišji državni in komunistični voditelji Jugoslavije, saj se je Tito neposredno obrnil na njih, da bi mi pomagali ukrotiti “podivjano” soprogo, ki mu je življenje spremenila v pekel. Tu izvemo tudi o dramatičnih dogodkih iz Titove vile v Igalu (februar 1975), ko je Jovanka, predvsem iz bolestnega ljubosumja na Titovi lepi in mladi maserki celo fizično ogrožala soprogovo življenje. V tem poglavju tudi izvemo, prvič, kaj se je z Jovanko dogajalo po septembru 1977, ko je Tito pobegnil od nje (brez formalne ločitve), drugič, kdaj in kako se je začela, potekala in končala Titova “smrtna bolezen (od 25. decembra 1979 do 4. maja 1980), in tretjič, kaj je medtem počela zapuščena Jovanka in kako jo je sedaj Udba (civilna tajna policija) in KOS (vojaška tajna policija) postavila pod močan nadzor.

V zadnjem poglavju Neukročena trmoglavka (po Titovi smrti) nam pisatelj naprej razkrije, kako se je Jovanka odločila, da nadaljuje bobro s postitovskim vodstvom Jugoslavije, kateremu je že za časa Titovega življenja neupravičeno očitala, da so jo ločili od Tita in da so tudi krivi njegove smrti. Ti so ji, da bi jo pomirili, dali ogromno pokojnino, ogromno vilo z velikanskim vrtom, šoferja z avtomobilom, plačevali stroške bivanja, imela je od države plačanega šoferja (pravzaprav dva!) z avtom, gospodinjo, spremljevalca, varnostnike, nihče ni omejeval njenega gibanja, no, ona pa je v zameno govorila naokrog (100 znancem), kako je gola in bosa ter izolirana od okolice. 

Obenem je v številnih zasebnih srečanjih grozila, da bo objavila spomine in dokumente, ki bodo stresli državo v njenih titoističnih temeljih. Hkrati je zahtevala obsežno državno lastnino, ki sta jo poprej s Titom skupno uporabljala in bogata ter brezštevilna državniška darila Titu in njej. Tudi tu ji je “prestrašeno” vodstvo precej šlo na roko, a njej ni bilo tega nikoli dovolj. Zato so bili so primorani, da jo popolnoma obkrožijo z udbovci, tajno so vdirali v vilo, tajno so ji prisluškovali (telefon, mikrofoni v zidu), tudi snemali, da ne bi slučajno, kaj papirjev odteklo v tujino (udbovski akciji Senka in Vega). 

Še celo po propadu socialistične Jugoslavije je “glumila” veliko žrtev in tako v novi srbski državi ohranjala videz mučenice in žrtve Titovih naslednikov ter razbijalcev Jugoslavije, čeprav so ti sedaj bili mrtvi ali brez moči. Tako je na nek način, če vzamemo v obzir tudi veličasten državniški pogreb (oktober 2013) in pokop zraven Titovega groba, premagala “skoraj vse” svoje nasprotnike iz propadle Jugoslavije!

“Skoraj vse” zato, ker pisatelj v Epilogu pred bralce razgrne pričevanje 102-leti starega generalpolkovnika Ivana Miškovića – Brka, šefa vojaškega KOS-a (od 1963 do 1971) in Titovega osebnega svetovalca za varnost (1971 do 1973), ki jo je edini od “sovražnikov” preživel in katerega je, kot je to razvidno iz knjige, Jovanka prav pataloško sovražila in dosegla, da ga je Tito nejevoljno odslovil. Mišković je v svojih treh knjigah (od 2019 do 2021) razkril njeno pravo naravo in tako predstavil protiutež mnogim napačnim intepretacijam njenega zaigranega “mučeništva”.

Vpogled v vsebino

Pomembnejša imena imenskega kazala

Bakarić, Vladimir Bijedić, Džemal Bilić, Jure Brecelj, Bogdan Broz, Josip – Tito Broz, Jovanka (dekliško Budisavljević) Broz, Mišo Broz, Žarko Ćosić, Dobrica Dolanc, Stane Dolničar, Ivan Ertl, Tomaž Fras, Slavko Gorenc, Silvo Kardelj, Edvard Kraigher, Dimitrij – Mitja Kraigher, Sergej Krajačić, Ivan – Stevo Ljubičić, Nikola Meier, Viktor Milošević, Slobodan Mišković, Ivan – Brk Munitić, Gertruda Petan, Žarko Ranković, Aleksandar – Leka Ranković, Slavica (dekliško Becele) Ribičič, Mitja Roter, Zdenko Roter, Zoran Sirc, Ljubo Stambolić, Petar Todorović, Slobodan – Bata Vrhunec, Marko