Brezplačna dostava za vsa naročila

Ciril Žebot – Peter

Velikani slovenske osamosvojitve in Udba

Razprodano
Na razpolago samo v knjigarnah in knjižnicah

Deli:

Igor Omerza

O avtorju

Serija knjig pisatelja Igorja Omerze, s skupnim naslovom Velikani slovenske osamosvojitve in Udba!

Ob jubileju naše države prihaja med bralce prva knjiga v seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, avtorja Igorja Omerze. Prva knjiga ima podnaslov Ciril Žebot – Peter. Tej knjigi o Udbi in Žebotu (trije deli) bodo sledile še knjige o naslednjih “udbovsko” zalezovanih osamosvojiteljih (navajamo po abecednem vrstnem redu): Igor Bavčar, France Bučar, Niko Grafenauer, Spomenka in Tine Hribar, Janez Janša, Franc Jeza, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel in Janez Toplišek.

Neverjetno fascinanten je Prolog v to knjigo, kjer pisatelj z anatomsko natančnostjo prvič pred slovensko javnostjo razkriva vse podrobnosti največjega političnega umora v slovenski zgodovini. Gre za zahrbtni vosovski umor prof. Lamberta Ehrlicha, velikega slovenskega rodoljuba in očeta ideje o samostojni in zedinjeni Sloveniji, ki ga je Edvard Kardelj ukazal umoriti, ker je bil odločen nasprotnik stalinizma in hkrati pomembna osebnost v slovenskem katoliškem taboru. Skupaj s prof. Ehrlichom bi moral pasti tudi Ciril Žebot, a ga je srečno naključje rešilo gotove smrti.

Vse to in še veliko več si lahko preberete v novi knjigi Igorja Omerze, tega neutrudnega popisovalca temnega in skrivnostnega udbovskega kraljestva!

Serija knjig pisatelja Igorja Omerze, s skupnim naslovom Velikani slovenske osamosvojitve in Udba!

Ja pa tako za Žebota kot za ostalo pomembno “osamosvojitveno” politično emigracijo – France Dolinar, Mirko Javornik, Ruda Jurčec, Janez Toplišek, Franc Jeza, Branko Pistivšek, morda bi lahko še koga dodal – dejstvo, da so njihova številna časopisna in knjižna osamosvojitvena razmišljanja ter letaki, kljub hudi zapori na jugoslovanski meji, pronicala v Slovenijo in imela močan vpliv (matematično natančno se seveda velikosti tega vpliva ne da določiti) na kasnejše dejanske procese nastajanja samostojne slovenske države.

Zato tudi tiste pomembne emigrantske posameznike, ki niso sodelovali v operativnem slovenskem osamosvajanju, razen Pistivška so itak bili takrat že vsi mrtvi, navkljub temu pisatelj opredeljuje kot velikane slovenske osamosvojitve. Ker pa je od zgoraj naštetih ohranjenega dovolj udbovskega gradiva za širši prikaz le za Cirila Žebota (udbovsko ime nadzora Peter), Franca Jezo (udbovsko ime nadzora Separatist) in Janeza Topliška (udbovsko ime nadzora Potres), se je moral pisatelj v prikazovanju odnosa Udbe do “emigrantskih” velikanov osamosvojitve omejiti le na tri pravkar omenjene. Žebotu je posvečena celotna knjiga, katere prvi del (od treh) je sedaj pred vami, dragi bralci. Toplišek in Jeza pa bosta skupaj nastopila v pisateljevem naslednjem “osamosvojitveno-udbovskem” delu. Sledile bodo še knjige o “domačih” po Udbi zalezovanih velikih osamosvojiteljih, navajamo po abecednem vrstnem redu: Igor Bavčar, France Bučar, Niko Grafenauer, Spomenka in Tine Hribar, Janez Janša, Jože Pučnik in Dimitrij Rupel.

Kdo so bili ostali velikani osamosvojitve zalezovani po Udbi?

Najpomembnejši slovenski politični emigrant dr. Ciril Žebot je bil rojen 8. aprila 1914 v Mariboru in je doktoriral na ljubljanski Pravni fakulteti 1. maja 1937. Med vojno ga je skušala umoriti VOS, po vojni pa sta ga vneto zalezovala tako OZNA kot kasneje Udba, ki mu je tudi nadela tajno “zalezovalno” ime Peter.

Leta 1943 je odšel iz Ljubljane v Rim in od tod leta 1947 v ZDA, kjer je januarja 1989 tudi preminil. Vseskozi je s številnimi članki, resolucijami, spomenicami, knjigami vplival na politične razmere v domovini. Čeprav je njegove “izdelke” bivši in propadli socialistični režim prepovedal in plenil, kjerkoli jih je našel, so njegove ideje o demokratični, samostojni in zedinjeni Sloveniji (matica plus zamejstvo) vseskozi pronicale v njemu tako ljubo domovino.

Številke govorijo zase

Knjiga ima 272 strani. Poleg tega je v njej 54 strani faksimilov arhivskih dokumentov (nekateri so prvič objavljeni!) in fotografij (nekatere so prvič objavljene!). V knjigi nastopa 364 posameznikov in posameznic.

Izseki iz knjige

V torek, 26. maja 1942, pravkar je prešla tretja minuta jutranje osme ure, temperatura je bila malo nad 12 stopinj in toplo spomladansko sonce je večino dneva zakrivala visoka oblačnost, so se v od Italijanov okupirani Ljubljani, natančneje na ploščadi pred njeno Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici, zaslišali oglušujoči streli dveh vosovskih morilskih pištol. Njihov odmev se je od bližnjega in strmega grajskega pobočja odbijal proti stolnici, tržnici, Zmajskemu mostu in vse tja do Tromostovja ter Prešernovega trga. Številni Ljubljančani, ki so takrat hiteli po svojih dopoldanskih opravkih in so se nahajali na ali blizu ploščadi, so se v strahu razbežali. Urno so pobegnili tudi morilca in njuni pomagači. Dva pa nista mogla več zbežati, ker sta mrtva obležala v mlaki krvi. Eden izmed obeh umorjenih pa bi moral biti tudi Ciril Žebot.

Ko je v začetku septembra 1943 Italija kapitulirala in so Nemci zasedli Ljubljano, je nastopila za Cirila Žebota nova težava. Sedaj ni bil samo tarča VOS-a, ki mu je morilska sapa v tem letu v Ljubljani sicer že pojenjala, ampak zaradi svojih trdih predvojnih protinacističnih prepričanj tudi Gestapa. Že njegov oče Franjo je bil aprila 1941 aretiran v od Nemcev okupiranem Mariboru in po štirimesečnem policijskem zaporu poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je, po drugi napotitvi tja, aprila 1945 umrl. Ob prvi, mariborski aretaciji očeta Franja je Gestapo poizvedoval tudi o sinu Cirilu.

Najbolj neverjetno pa glede Vipotnika šele sledi. Namreč čez slabih deset let, natančneje 28. februarja 1979, je napisal dodatek k temu poročilu, citiram: “V poročilu o obisku Žebota v Ljubljani, ki sem ga napisal avgusta 69. leta nisem napisal, da sem tistega dne, ko sem razgovarjal s Kavčičem, še prej klical tovariša Kardelja. Klical sem ga, da bi ga vprašal, če ve za nerazumljivo bivanje Žebota v Ljubljani. Iz njegovega kabineta iz Beograda so mi sporočili, da je na Bledu na nekem posvetu. Klical sem Bled, ga dobil k telefonu in mu povedal, kaj se je zgodilo.

Dejal je: ‘Ni mogoče. Zaprite ga!’
‘Ne moremo, sem mu odgovoril, ker ga je Kavčič povabil v Ljubljano.’
‘Potem pa ga takoj ekspedirajte na mejo!’
Po tem razgovoru sem nato klical Kavčiča.”

Naslednji dan je prišel na tapeto Ciril Žebot tudi poimensko. Na posebnem sestanku s Titom, 8. avgusta 1969, je bilo sledeče slovensko komunistično vodstvo: Edvard Kardelj, France Popit, Mitja Ribičič, Stane Kavčič in Stane Dolanc. Že takoj na začetku je Tito dejal, “da želi, da se odkrito pogovarjajo o nekaterih težavah v Sloveniji … Tovariš Stane Kavčič mora pojasniti, kaj je točnega v novicah o temu, da je imel kontakte z reakcijo, konkretno z Žebotom. Kaj se s tem hoče?”

Pisatelj vam razkriva

V prvem delu knjige pisatelj najprej in predvsem razkriva, kako so potekale priprave na medvojni umor prof. Lamberta Ehrlicha in Cirila Žebota, kako je bil umor izveden in zakaj se je Žebot izognil usmrtitvi. Poleg tega tudi odkriva, kaj se je dogajalo po umoru in zakaj se je Kardelj odločil za to gnusno dejanje.

V nadaljevanju na anatomsko-dokumentarni način pisatelj razkriva kako, s kom in kdaj so VOS, OZNA in Udba zalezovali Cirila Žebota in njegovo družino. Zgodba o Žebotu in Udbi se v prvem delu knjige konča konec leta 1970.

V drugem delu, ki je še v pripravi, bodo opisana leta udbovskega zalezovanja Žebota, ki kronološko spadajo v svinčena leta socialitične Slovenije (1970–1980).

V tretjem in zadnjem delu knjige o Žebotu in Udbi pa bo opisano zadnje desetletje njegovega življenja, predvsem v tem okviru neprestani udbovski napori, da bi se dokopali do tipkopisa njegovega življenskega dela, to je knjige Spomini v vrtincu, v končni obliki imenovani Neminljiva Slovenija.

Vpogled v vsebino

Prvi del: Od vojnih do svinčenih let

Pomembnejša imena imenskega kazala

Arnež, Janez A. Bajec, Jože Bajuk, Andrej Bavčar, Igor Beličič, Vinko Bernik, Stane – Arti Bešter, Mara 206 Brajnik, Edo – Štefan Broz, Josip – Tito Bučar, France Casar, Franc – Ferk Conradi, Egon Čop, Drago Dermastia, Lidija – Liza (por. Kovič) Dermastia, Marijan – Urban Dolanc, Stane Dolinar, France Ehrlich, Lambert Falež, Štefan Frelih, Džordže – Džuro Korun, Ivica (Iča, Jean, Marička) Geratič, Mirko Gorenc, Silvo Grafenauer, Niko Grdina, Anton Griesser – Pečar, Tamara Hafner, Vinko Hrast, Silvo – Džidži Hribar, Spomenka Hribar, Tine Jakopič, Albert – Kajtimir Janša, Janez Javornik, Mirko Jeza, Franc Jurčec, Ruda Kardelj, Edvard – Krištof Kavčič, Niko Kavčič, Stane Kidrič, Boris – Peter Kidrič, Zdenka – Marjeta Kocbek, Edvard Kraigher, Sergej Kranjčevič, Edo Kratochwill, Kamil – Mile Krek, Miha Kremžar, Marko Kuhar, Alojzij Kunstelj, Maks Legiša, Drago Levstik, Vinko Lokar, Aleš (Alessio) Ložar, Janez Marinc, Andrej Mavsar, Sabina – Breda (por. Stadler) Mihelj, Zoran Muri, Lambret Mužič, Boris Natlačen, Marko Orehek, Peter – Pero Orožen, Marijan Pahor, Boris Pangerc, Ludvik Paulin, Milan – Mile Peterlin, Jože Pij XII, papež Pistivšek, Branko Polak, Bojan – Stjenka Popit, France – Jokl Poštovan, Matej Prešeren, Anton Pučnik, Jože Ravbar, Franc – Vitez Rebula, Alojz Resman, Mate Ribičič, Mitja Rojic, Viktor Roter, Zdenko Rožman, Gregorij Rupel, Dimitrij Sekolec, Luka (Franc, Franjo) Simčič, Teofil Sirc, Ljubo Skok, Lojze Stadler, Franc – Pepe Šah, Maks Šiškovič, Karel – Mitke Špindler, Jože Štrumbelj, Anton (Tone) Toplišek, Janez Tratnik, Tone Trofenik, Rudolf Truhlar, Karlo Truman, Harry Turk, Dušan – Dule Turk, Franjo – Gorazd Urbančič, Ferdinand Vauhnik, Vladimir Verbic, Pavle Vidmar, Josip Vipotnik, Janez Zakrajšek, Kazimir Žebot, Ciril Žebot, Dora Žebot, Franjo